Od gospoščinske mitnice do nižje gimnazije in dijaškega doma ali kratka zgodovina hiše na Prešernovi ulici 29
Najstarejša trenutno znana pisna omemba hiše oz. najverjetneje njene predhodnice na današnjem naslovu Prešernova ulica 29 sega v leto 1635, ko je bila v lasti gospostva Gornji Ptuj. Tako kot obe sosednji hiši, je tudi ta uživala status svobodne hiše, kar pomeni, da njen lastnik mestu ni plačeval letnih davkov in drugih obveznosti. Opravljala je funkcijo uradniške hiše. V njej se je vseskozi nahajal sedež gospoščinske mitnice, odvečni prostori pa so bili dani v najem posameznikom, ki so si v njih uredili stanovanja. Hiša ni nikoli postala sestavni del fidejkomisa oz. dedne pogodbe o nedeljivosti posesti, ki jo je dal v drugi polovici 17. stoletja sestaviti lastnik gradu, škotski plemič Valter grof Leslie. Ker torej ni bila njen sestavni del, pač pa je spadala v sklop alodialne posesti Placarski dvor, se jo je lahko kadar koli prodalo. Novega lastnika in s tem novo funkcijo, tisto bivanjske hiše, je dobila leta 1783. Anton grof Leslie jo je 1. septembra prodal zakupniku svojega gornjeptujskega gospostva Francu Ksaverju Korpanu in njegovi ženi Ani Mariji za 2000 goldinarjev.
Korpan je celotno poklicno kariero preživel v službi na gradu Ptuj. V starosti okoli 20 let je postal grajski kaščar, nato je kar kmalu napredoval na položaj pisarja, leta 1770 pa ga je grof Leslie nastavil za upravitelja gradu in obsežne pripadajoče posesti. Njegove značajske lastnosti niso znane, skoraj zagotovo pa je užival sloves ambicioznega, zagnanega, natančnega in sposobnega mladeniča. V devetih letih upraviteljske službe in nato še v naslednjih 11 letih, ko je imel celotno gospostvo v zakupu, je aktivno spodbujal tukajšnji razvoj kmetijstva in živinoreje ter skrbel za izboljšavo cest. Njegov doprinos ni ostal neopažen. Zaradi omenjenih zaslug ga je cesar Leopold II. 10. maja 1790 povzdignil v (nižjega) plemiča. Odslej se je njegovo polno ime glasilo Franc Ksaver pl. Korpan, plemiški status pa je odseval tudi podeljeni grb, v katerega ščitu sta bila zlati lev in črni konj. Poklicni in družbeni dosežki so do neke mere zasenčili njegovo zasebno življenje. Leta 1775 se je sicer poročil s sovrstnico Ano Marijo, hčerko spoštovanega ptujskega trgovca in mestnega svetnika Antona Koderitscha, a je zakon ostal brez otrok. Dednega plemiškega naslova tako ni mogel predati potomcem, zato je že z njegovo (1809) oz. ženino smrtjo (1821) ta plemiški priimek izumrl.
Korpanovo hišo na Ptuju so po smrti 79-letne Ane Marije podedovali njeni nečaki in nečakinje, sicer otroci sodnega in dvornega advokata v Gradcu Alojza Koderitscha, ki je 25. januarja 1811 v starosti 55 let ob obisku sorodnikov na Ptuju nenadoma umrl za posledicami možganske vročice. Sinovi Alojz (po njegovi smrti prevzame delež hiše mama Alojzija), Franc Ksaver, Anton ter hčerke Ana, por. Wenko in Konstanca, por. Saff, so ostali lastniki hiše najmanj do leta 1835. Dobrih 20 let pozneje je ta že bila v lasti dolgoletnega gornjeptujskega upravitelja Ferdinanda Filaferra. Slednji je omenjeno službo opravljal polna tri desetletja oz. do leta 1860, nato pa je deloval le še kot cesarsko-kraljevi notar na Ptuju.
Konec leta 1871 je hišo kupila mestna občina, ki je vanjo takoj preselila nižjo gimnazijo. Tako je ostalo do konca stoletja, ko je ptujski mestni svet sklenil, da bo na svoje stroške zgradil novo gimnazijsko poslopje (danes sosednja zgradba oz. OŠ Olge Meglič), dotedanjo zgradbo nižje gimnazije pa preuredil v Nemški dijaški dom. Ko so bila leta 1900 končana dela na novi gimnaziji, se je začela adaptacija za dijaški dom. 18. septembra 1900 je bila slavnostna otvoritev gimnazije cesarja Franca Jožefa, dijaškega doma in Ferkovega muzeja. Dijaški dom je imel poleg običajnih prostorov – jedilnice, spalnic, učilnic, glasbene šole in igralnice – tudi mečevalnico, telovadnico, veliko igrišče čez Dravo in dvorišče v sami stavbi. Ker je bil povezan z gimnazijo, gojencem ni bilo potrebno zapuščati poslopja oziroma sploh stopiti na ulico. Po 1. svetovni vojni je dijaški dom prišel v slovenske roke in se preimenoval v Dijaški dom v Ptuju. Tukaj je ostal vse do leta 1980, ko se je preselil v novo stavbo na Arbajterjevi ulici 6.
Dejan Zadravec
Zgodovinski arhiv Ptuj